Telo ve
O tem, kako se čuti utelešena zaljubljenost
»Telo ve,« reče Sanja z nasmeškom, odsev nasmeška mojega obraza, ko se mi telo povsem v počepu lahkotno odrine nazaj v stoječ položaj, kot da ne bi minili več kot 4 meseci, odkar sem nazadnje na hrbtu imela naložene uteži.
»Telo ve,« mi odmeva v mislih, ko nekaj ur kasneje vso težo svoje biti odložim v njegovih rokah. Kot da ne bi minilo 31 let, odkar sem nazadnje čutila, kako je biti v polnosti držana. Takrat kot novorojenček, zdaj preporojena.
»Telo ve,« odzvanja, ko se zavem, da se moje celo telo odziva na gravitacijsko silo do njegovega telesa - kot da sta stara znanca, ki se želita okušati znova in znova. Kot da ne bi še eno leto nazaj sveto verjela, da fizični stik sploh ni moj jezik ljubezni.
*
Telo je kompas. Skoraj 7 let sem se ob vsakem »rada te imam,« spraševala, zakaj tega ne morem izustiti brez, da bi vmes zamižala. Kot da sem se ob izgovarjanju vsakič znova skrila vase od sramu izdajstva obeh naju. Kot da je moj globlji ustroj vedel, da ne gre za dejansko ljubezen, ampak zavezo, navezanost, konvencijo, udobje, varnost.
Ko danes izrečem iste tri besede, so moje oči široko odprte. Kot da fonemi iz glasilk niso dovolj, kot da želi te tri besede v en glas kričati vsak košček moje anatomije – tako zelo so resnične, da hoče govoriti celo telo.
*
Ko sva skupaj, teče čas hitro, a neskončno počasi – kot da ne obstaja zares. Kako bi sicer razložila nekomu, da jaz, bitje s tisočerimi oklepi okoli telesa in srca, sredi javne plaže na vrhuncu poletne gneče, v trenutku zaspim v objemu tega »neznanca,« ki ga vidim tretjič v življenju?
Na njegovi rami moje telo izdahne ob ugodju, ki ga prinese polno občuteno in utelešeno zavedanje, da se na nekoga lahko naslonim s težo vseh svojih dimenzij in da sem v njegovih rokah zares varna, držana, nošena, (so)čutena.
The body knows❤️
❤️