88 nožev

Nekoč bodo od tebe ostale samo kosti obarvane črno od lažnih življenj

Koža na kožo, ti v meni. Vroč zrak in globok, hiter ritem sinhronih dihov. Prvič z nekom doživljam, kaj pomeni ‘making love,’ ljubiti se, ne samo iskati funkcionalnega potešenja. Tik pred svojim vrhuncem umakneš svoje oči z mojih in zamižiš.

Kam greš? Kam si šel? Kje si?

Si v glavi še vedno z mano, le osredotočen na telesne senzacije? Ali si šel kam drugam? Si nekje v fantaziji z njo in njenimi rjavimi očmi? Ali ustvarjaš kakšen sebi ljub fantazijski scenarij izven tukaj-in-zdaj?

Moja kri je lava, nadzemeljsko vroča in uničujoča. Tanka je meja med naklonjenostjo in škodoželjno strastjo. V glavi mi odmevajo tvoje sladke laži ... z mano ni nobenih igric ... nič te ne rabi skrbet ... vse kar sem ti povedal, je resnica ... ko veš, veš, hočem cel lajf s tabo ... ljubil te bom do zadnjega dneva na tem svetu ...

Medene izjave nato požre nafta tvoje resnice ... I don’t love her enough to be with her ... I truly never moved on and I’ll never be able to ...

Pred očmi se mi vrti projekcija vsakega trenutka, ko sem trznila ob tvojih zgodbah o misteriozni znanki iz tujine, vsak trenutek, ko sem si rekla, naj ne bom paranoična in posesivna. Naj namesto tega zaupam in verjamem opojnim obljubam in prisegam – kako sem prva, ki ji pišeš pesmi (njej rečeš, kako si za vaju ustvarjal fantazijske svetove skozi poezijo), kako se počutiš, kot da šele z mano zares izgubljaš nedolžnost in uživaš v intimi (njej rečeš, da med gledanjem videa misliš nanjo).

Koliko tebe, ki sem ga spoznala jaz, je sploh resničnega? In koliko njega je bilo precizno in pretkano, milimeter za milimetrom, ustvarjeno prav zame? Sem bila tako zaslepljena, da nisem opazila, kako se kot koščka sestavljanke ujemava samo zato, ker si ti svoj košček zlepil in sestavil v laboratoriju svojih shem, da bi dosegel popolno ujemanje in uresničil svojo pravljico o polnem življenju?

Uporabljena, izrabljena, izkoriščena. Spet sem stara 19 in nimam kontrole nad svojim življenjem – moje telo je od nikogar in vseh, podajajo si me posesivne roke in lačne oči, sem le predmet, le kos mesa, ki ga je fino izkoristit.

Na shuffle prileti eden tvojih komadov. Predstavljam si, kako se vživiš vanj, kako postaneš osrednji lik – temačni antijunak poln ran in neskončne teže na hrbtu. Skoraj bi se mi smilil, če me ne bi le nekaj trenutkov pred tem v hrbet hladno zaril 88 nožev – enega za vsak dan, ko naj bi bila jaz tvoja in ti moj, ko naj bi se mi odpiral in kazal kot se nisi še nikomur, ko naj bi prvič okusil moč besedne zveze ‘ljubim te.’

Opazujem tvoj patetičen prazen pogled po trenutku, ko zavese padejo in zakrijejo zaodrje tvojega dramskega prvenca. Topla maska okoli tvojega srca se stopi ob vročini trenja med nama in pokaže svojo pravo podobo: hladno mehanizirano črpalko s programirano empatijo in algoritmično ljubeznijo. Tvoj ustroj ustvarja realnost, kjer najdeš odprtosrčne razdajalce ljubezni in jih vpneš v svoje mreže brez brige za posledice.

Tri meseci prepleteni z lažmi, maskami, oplemenitenimi polresnicami, prikrivanji, manipuliranimi narativami, ki ustvarjajo videz tvoje boljše podobe. Kako je živeti življenje, kjer ti sploh nisi zares ti? Kjer se ne čutiš in ne vidiš v svoji dejanskosti? Kjer je vse performans in teater? Morda dihaš, vidiš, govoriš – a v resnici nisi zares živ, dokler nisi zares utelešen in izražen v sebi in svojem jazu.

Kakšen je občutek, ko ti niti najbližji ne verjamejo več? Ko se ne morejo zares nasloniti nate? Ko tvoj lasten dom kot plesen prežemajo laži? Ko je le vprašanje časa, kdaj padejo domine in pod sabo pokopljejo vse, ki si jih imel kadarkoli rad? Ali imaš sploh zares koga rad razen sebe in svojih zgodb? Kakšen bo občutek, ko bo ob tvojem koncu tvoja edina zapuščina le bolečina prizadeta drugim?